nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Zaključena avtoreferencialnost slike je bila v razvoju povojne slovenske umetnosti, predvsem v 60. in 70. letih, med drugim tudi sredstvo, da se poleg avtonomije umetnostnega artikuliranja predstav o likovnosti, kot eni izmed temeljnih razsežnosti bivanja, ohrani tudi avtonomija subjekta znotraj družbe, ki je bila nasičena z ideološkim diktatom razumljivosti in ljudskosti slikarstva. Šele na začetku 80. let je temeljni pristop k vprašanju učinka umetnine v družbi nadomestila možnost, da se ta razpre v dialog in umetnikovo refleksijo stvarnosti, in sicer ne kot preprosto zrcaljenje, temveč kot kompleksen znakovni sistem, ki razkriva aporije, manipulacije ali vprašanja pomenskih razsežnosti ikonosfere, vizualnega sožitja, konfrontacije ali tekmovanja različnih podob.
Slikarstvo izhaja iz dialoga in konfrontacije, ni vase zaključen sistem, v katerem nekateri še vedno domnevajo najvišji možni dosežek slike, temveč se v reduktivnem svetu oblik sooča z enim izmed
najbolj kompleksnih vprašanj - razmerjem med sliko, kot umetnostno formo z dolgim zgodovinskim razvojem znotraj civilizacije, in njenim domnevnim nasprotjem, naravo kot protipolom in hkrati skozi stoletja predmetom refleksije in posnemanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani