nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
V njihovih - vselej farsičnih, čeprav tudi nekako odsotnih - besedah kralj nenehno umira, oni so rob življenja, čez katerega je samo korak v prepad ne-biti, tistega usodnega »ni« v bivanjskem istorečju. Tako - iz centra proti robu in nazaj - poteka Ionescova igra in tej poti dovolj natančno sledi tudi uprizoritev v režiji de Bree in dramaturgiji, čeprav - resnici na ljubo - njenega (rahlo zaprašenega) »sporočila« ne razpre do kraja v današnji čas, ujeta ostaja v lasten racionalno formalistični pogled. Realizmu izhodiščne dramske situacije (ki jo sicer nato do absurda razdre njen jezikovni diskurz) se upre že kar v temelju: zasnova predstave je stilizirana, formalizirana, razčlenjena v neke vrste klasicistično (ali morda baročno) muzikalno strukturo, oratorij, v katerem kot živ mehanizem utriplje samo sredica, personificirana v naslovnem junaku, kralju Bérengerju I.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani