nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Takrat je (kakor nekam pust prevod/adaptacija sploh) tudi najbolj učinkovit in šele v teh (redkih) trenutkih je mogoče zaslutiti možno Vargovo predstavo: spakljivo ljudsko igro, zlasti verbalno poantirano, z zavestno otročje naivnimi »ključnimi« trenutki Hamletove zgodbe, ki jih - znane, kakor so - ni treba dodatno razlagati, ampak zgolj ludistično pervertirati.
Vendar je to le pobožna želja: Vargov Hamlet se namreč odvrti pred gledalcem v dolgočasni dobri uri, z množico na kup zmetanih slogov in rešitev, pri čemer mu je v obilno pomoč nenehna glasba, ki pa je uporabljena kot že dolgo ne (več): kot pripomoček pri dramatiziranju režijsko puhlih situacij. Kljub spačenim zunanjim podobam so v resnici vsak po svoje brezizrazni tudi igralci; z izjemami: kot Ofelija živi v skladu s svojo (čarovniško) zunanjo podobo, natančna v ležernem govoru in telesnem ponujaštvu, je kot, sicer s ponesrečeno masko, dramatična, skorajda tragična, kot iz neke druge predstave, na trenutke je
duhovit tudi kot Osrik z učinkovito animacijo obraza - nosu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani