nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Kakšno ponižanje za, ki naj bi ga po vsej sili spremenili v molilne zastavice; mu iztočili kri, ga izmerili s preprostim ravnilom, mu skratka na smrt zamerili, da je bil navsezadnje tudi povsem navaden, v žargonu bi rekli 'normalen', človek - s krvjo in ne s tinto ali gesli v žilah, grešnik vsaj toliko kot svetnik. Saj, kako pa bi lahko sploh bil tako zelo občutljiv potresomer vsega najtanjšega v človeški duši; kako bi lahko na drugi strani zaznaval ali vsaj slutil gigantska kozmična vesolja, kako bi ga vsa ta enigmatična večna vprašanja, kakor odzvanjajo na drobno v sleherni in vsakogaršnji vsakdanjosti, sicer vznemirjala, če mu ne bi bilo dano tako zelo občutljivo telo, tolikšen razum in tolikšna razklanost, tolikšen dvom in tolikšna vera, tolikšna upornost in zvestoba? Iz česa bi potem sploh poganjale njegove mokro cvetoče rož'ce poezije?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani