nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
živelo bo vselej./
Ker je bil pesniško ves potopljen v svoj idealni svet, je zmeraj spet v realnost sestopal z nekakšno muko in nelagodnostjo; tu so ga pričakovale klofute kot sreče dar, tu je bilo življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, tu je gospodarila družba stare Primčevke in tisoč oficirskih in drugih uradnikov, kolikor jih je bilo v Ljubljani; tu že kot dijak kljub najboljšim ocenam ni smel biti prvi na šoli, ker se to pač za 'kmetavzarja' ne bi spodobilo; tu celo najglobljih čustev ni smel povedati v svojem srčnem, prvem jeziku, ker to ni bil jezik etikete; in če jih je - iz domala religioznega prepričanja, da je tako edino prav - je žel zgražanje in posmeh; tu je bil brezdomec; dobesedno in tudi sicer. Tako je prihajalo med njim in tvarno, filistrsko Ljubljano do neskončnega niza kratkih etiketarnih stikov, drobnih škandalov; upiral se je tej precej malovredni, čeprav navzven lepo opleskani družbi z dejanji in obnašanjem,
ki ji niso bila niti malo po meri in ki so ga zato z odzivanjem zmeraj znova spet pehala v mučne stiske: zaprt circulus vitiosus, sklenjen krog, iz katerega ni izhoda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani