nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Ostermeier je svoje gledališče tesno povezal z dramskim avtorjem), iz njegovih utemeljitev lastnega početja (nekemu članku o »gledališču v času njegovega vzpona« denimo daje za moto revolucionarne besede Gramscija), od utopizma flower- generacije pa ga temeljno loči zagovor realizma kot uprizoritvenega postopka (realizem zanj ni preprosta kopija sveta, kakor se kaže, temveč vizija sveta, ki ga spremlja težnja po spremembi; »srce realizma je tragedija vsakdanjega življenja«). V nekem programskem spisu piše tudi o iskanju sodobnega gledališkega izraza, ki sledi zaznavanju lepega v grozljivem, o vračanju sublimnega v gledališče, ki pa se mora pretikati skozi zanke nesmiselnega nasilja, kar je morda najlapidarnejša oznaka njegove režije S & F.
Po burnem obdobju začetkov (predstave v Die Baracke so bile izjemno obiskane, obredle so pol Evrope, Ostermeier je bil zanje večkrat nagrajen, med drugim je lani dobil tudi evropsko gledališko nagrado za uveljavljanje novih tendenc) se
je Ostermeier »kot v sanjah« znašel v znanem berlinskem gledališču, ga nemudoma reformiral, pri tem pa naletel na odprte roke nemške strokovne javnosti (ne vedno tudi kritiške), ki je že nekaj časa iskala svojega »odrešitelja«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani