nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
nam kot mojster odra in mikrofona, klovn, imitator, zabavljač, komedijant ... in ne nazadnje angažiran umetnik na svoj prepoznaven človeško topel in dobrodušen način približa obrobneža in njegovo tragično človeško usodo do tiste mere, da prepoznamo v tem noro upornem izzivalcu in nemočnem odvisnežu pozitivno človeško jedro slehernika, s katerim se je mogoče identificirati oziroma zaslutiti v njegovi individualni žrtvi katarzične sestavine.
Zahtevno dvojno breme, ki si ga je naložil protagonist dogajanja in režiser, je gotovo povzročilo, da je v nekaterih prizorih mogoče opaziti pomanjkanje avtorske selektivnosti in nemara celo občutka za ravnovesje med sestavinami in celoto. Med režiserjevimi sodelavci je treba tokrat pohvaliti prispevek avtorja glasbe Jurkija in koreografa, med protagonistovimi partnerji na odprtem polkrožnem prizorišču pa v prvi vrsti Mašo kot zapeljivo barsko plesalko Honey in Lennyjevo »usodno žensko«, kot pokroviteljsko mamo Sally, kot samozatajujočo
teto Memo, pa, Davorja, ... ter imenitnega saksofonista v ključnih »postajah« Lennyjevega »križevega pota«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani