nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Psihološko zasnovo Cocteaujeve igre režija stilizira in formalizira, dogajanje poteka kot niz nevrotičnih, ponavljajočih se gest in premikov, ki pa se ne ponavljajo do muke, temveč so estetizirano znosni.
Tako je igralkina interpretacija najučinkovitejša v trenutkih »počitka«, v tihih, skorajda šepetajočih, neslišnih odmorih nemoči, v nehotenih pogledih ven iz formalizirane poze, v osredotočenju na notranji pogled, ki za trenutek pozabi na zunanjo podobo lastne nesreče, temveč z njo resnično zaživi. Igralkina pripoved je sicer tekoča, dovolj mehka in na meji obupa, vendar čez le redkokdaj seže; po volji režije pa se njena zgodba tudi ne konča simbolno srhljivo, s telefonsko žico (njegovim nekdanjim, odsotnim glasom), zadrgnjeno okrog vratu, z lastno dokončno onemelostjo, temveč s »fotogeničnim« sesedenjem vase, ko so vse možnosti pravzaprav še odprte ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani