nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Te je delal sicer solidno, a praviloma rutinsko; na to kaže že (v »restavratorskem« katalogu poudarjeno) dejstvo, da na njegovih slikah praktično ni najti pentimentov, pa tudi to, da je večkrat ponavljal tako celotne kompozicije kakor posamezne like, pri čemer je tako prve ko druge (verjetno tudi po želji naročnikov) pogosto povzemal po grafičnih predlogah, predvsem po posnetkih del priljubljenih poznobaročnih italijanskih mojstrov.
Poleg oltarnih podob je v njegovem opusu mogoče najti tudi nekaj malega portretov, ki pa so, zanimivo, praviloma tretjerazredni (z izjemo najbolj znanega, leta 1746 nastalega Portreta grofa Lamberga, ki je bil slikarju očitno tako zoprn, da se je z upodobljenčevo karakterizacijo za spremembo resnično potrudil) in še manj še slabših vedut, potem pa je seznama že skoraj konec: ostanejo predvsem tihožitja, ob teh pa se srečamo z docela drugačnim Metzingerjem. Zlasti cvetlična nam ga ne kažejo več zgolj kot kvalitetnega obrtnika, ampak kot
ustvarjalca, ki očitno uživa ob svojem motivu: na najbolj znani in najboljši varianti, ki mu jo je leta 1742 uspelo pretihotapiti na prižnico cerkve sv. in nad, se ne poigrava samo z barvami, ampak tudi z izjemnim prepletom pastoznih in lazurnih barvnih nanosov, s podobnimi poudarki pa se srečujemo tudi na primerkih, ki - v sicer precej bolj podrejeni vlogi - nastopajo na nekaterih oltarnih slikah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani