nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Zato slikar zdaj uporablja več načinov za »srečevanje«, bližanje, približevanje končni sliki svojih podobitev (in podobitev je pri njem zgolj - vedno - upodabljanje svetlobnih virov) od štirih - treh - osnovnih in privzetih pri visokem modernizmu, do skrajnih dveh, »najljubših« in »priljubljenih« postopkov: Monetovega in - zdaj rečeno le pogojno, glede na videz in zunanjost površine- /pogojno/ Viallatovega likovno-estetskega načela; čeprav prav ta princip slikar združuje (združljivost ne-združljivega? morda, a v umetnosti je to mogoče, kar ne pomeni, da je v umetnosti prav vse mogoče) v enoten, svojski in - kot se bo pokazalo - izviren Grudnovski način slikarstva, z enim samim ciljem: da - kako - naslikaš vir-in-/iz/obličenje svetlobe; čeprav se komu sprva zdi, da gre le za posnetek, posnemanje Monetovih in Viallatovih figurativnih vzorcev. združuje »revolucije«, tj. umetnostne iznajdbe zadnjega stoletja, v tem, da jih podredi, se pravi njihove principe in postopke, v
enotnem cilju: slikati, naslikati božanski lumen, se pravi enkratni izvir za vsa nastajanja podob, za vso - edino - možnost Forme, za zlitje vseh oblik, prefiguriranih in abstrahiranih, figurabilnih.
Seveda je to luč,, lumen kot svetloba, ki ne prihaja iz priprtega prostora, niti zaprtosti, iz »špranje«, niča in tem; še manj gre za zunanjo osvetlitev /Beleuchtigung/.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani