nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Čeprav je evidentno, da je pri nas slikarstvo v krizi, »zamiku«, »odlogu«, je treba reči, da to ni »krivda« agresivnosti - razmaha - novih ustvarjalnih praks, ampak ga v odloženost, zamik, neprisotnost silijo predvsem nemoč in neizdelanost, nerezistentnost posameznih (slikarskih in slikarjevih) poetik, odmaknjenost, zastoj in neodločnost - lastnega - razvoja, prodornosti, prodora v estetsko, etično in likovno prisostvovanje. Zato, nenadoma (razen izjem, izjemoma vitalnih in kakovostnih posameznih slikarjev, omenim naj le,,, Červeka, ki še »uporno« vztrajajo v tej zvrsti) zdaj čast slikarstva spet - ponovno in nenadejano in kar nenadoma - »rešuje« Grudnova podoba, ki smo jo že pozabljali in skoraj odpisali, namreč njegovo znanje in umetniško visoko lego, njegovo vezanost - zavezanost - najvišjim etičnim in (pa) estetskim normam modernizma, v stoletju, ki mineva, a v resnici s svojimi spoznanji, znanji in odkritji in revolucionarnimi premiki nikoli ni bilo zares odmaknjeno,
izbrisano iz našega spomina.
Grudnova platna so zastori in, o čemer bi lahko razpravljali z Lacanom, se pravi zastor-madež, v katerem se subjekt spozna, zagleda kot subjekt; a ta problem, ki ga lahko interpretiramo ponovno, in vsakič znova in na tisoče načinov (saj nam Lacanov tekst ponuja neštevilne miselne nadgradnje); a to prepuščamo poznejšim bližanjem, približevanjem k slikarstvu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani