nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Mar napihnjene figure Mikija Miške in Plutona, kako lebdijo v zraku nad veliko newyorško parado na zahvalni dan, zeleno oblečene orkestre, ki korakajo po ulicah na dan svetega, ali nemara znano postavo strička Sama, ki je mahala iz avtomobila na številnih paradah ob 4. juliju, ki sem jim bila priča v mladosti? Te otročje predstave imajo v sebi posebno vrsto sentimentalnega optimizma, edinstveno ameriško naivnost, ki pa se kljub ganljivosti ne more meriti s čisto atavistično silo mimoidočih podob, v katere smo strmeli tistega toplega zimskega popoldneva. Tu so bili ptujski kurenti, ki so se v divjih krogih vrteli pred našimi očmi, kot z biči švisteli s pisanimi trakovi, v težkih kostumih z vso težo skakali po črnem asfaltu, da so se tla tresla pod njihovo težo; orači z izrezljanimi lesenimi plugi, ki so delali simbolične brazde in jarke pred našimi nogami, ko so ropotali mimo; strašljive poslikane lesene maske idrijskih laufarjev, ki so se nam rogali z grotesknimi štrlečimi zobmi;
kopjaši, ki so razkazovali veselo poslikane rute in prebadali zrak s priostrenimi kopji, da bi prestrašili zle duhove in jih pregnali s polj; pokači, ki so hrupno pokali z biči; operjen rdeč petelin, ki je ponosno vodil procesijo iz Dobrepolja; postave, ki so spominjale na zelenega iz Bele krajine, ki pride mesec pozneje, ob začetku pomladi, in je od glave do peta oblečen v samo zelenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani