nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Torej se v naraščajočem plazu dvestoletniških praznovanj, hrumenj in prerekanj, ali je boljše slaviti ob obletnicah njegove smrti ali njegovega rojstva in o podobno »temeljnih vprašanjih«, ob katerih se delamo, kot da bo z njimi obstalo ali propadlo vesoljno slovenstvo, predvsem pa njegova čast in slava, za hipec pospomnimo, da je iz enega; da torej ni mogoče govoriti o njegovem »babještvu« posebej in o njegovi domovinskosti in podobnih rečeh posebej; saj moramo potem tudi o sebi govoriti razcepljeno, razklano, potemtakem shizofreno, z najbolj ostudno nespoštljivo spoštljivostjo; kot da ni prav nikakršne praerotike v nas. Kot da tudi nismo nikoli imeli, naj ga zdaj slavimo, kolikor hočemo; naj ob dvestoletnici srečnega trenutka pokamo in verbalno ejakuliramo od patetične vzburjenosti.
Zato: Kadar nas pri posvečevanju poeta zanese v bližino zadnje znosne meje, se spomnimo njegovega stiha - svetost ne, pesmi večne mu branijo strohnet'; če pa nas zvablja v drugo
stran, v nekakšno morebitno kantilensko frivolnost, ki tako izdatno od nekdaj zaposluje slovenskega »duha« in firbca, imejmo pri roki verz kdo ve, al' sam pred seboj ne beži.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani