nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
O tem pripovedujeta Sonetni venec in Krst dovolj prepričljivo, čeprav komaj razumljeno; vrsta drugih Prešernovih verzov podobno.
To, kar naj nas pa po vsem tem ob dvestoletnici Prešernovega rojstva resnično veseli, je, da vseeno nekako shajamo drug z drugim, celo v lastni državi(ci); da je bila tovrstna Prešernova resignacija vsaj malo preuranjena; da se sicer brezmejno radujemo medsebojnih nesramnosti in poniglavosti, da pa na koncu koncev dovolj trdno tiščimo skupaj; mogoče res samo zato, ker ne vidimo druge možnosti - toda vsaj prenašamo se in plačujemo davke v skupno blagajno.
Torej se v naraščajočem plazu dvestoletniških praznovanj, hrumenj in prerekanj, ali je boljše slaviti ob obletnicah njegove smrti ali njegovega rojstva in o podobno »temeljnih vprašanjih«, ob katerih se delamo, kot da bo z njimi obstalo ali propadlo vesoljno slovenstvo, predvsem pa njegova čast in slava, za hipec pospomnimo, da je iz enega; da torej ni mogoče govoriti o njegovem
»babještvu« posebej in o njegovi domovinskosti in podobnih rečeh posebej; saj moramo potem tudi o sebi govoriti razcepljeno, razklano, potemtakem shizofreno, z najbolj ostudno nespoštljivo spoštljivostjo; kot da ni prav nikakršne praerotike v nas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani