nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Kot že rečeno: velja tudi za ljudstva; če ljudi v tej ali oni obliki ne združuje takšna vesoljna moč, jim ni obstati skupaj, ali pa tičijo drug ob drugem na silo, v nesreči namesto sreči - kot, natlačeni v svojih mrzlih domačijah, po katerih hrujejo jezni viharji. O tem pripovedujeta Sonetni venec in Krst dovolj prepričljivo, čeprav komaj razumljeno; vrsta drugih Prešernovih verzov podobno.
To, kar naj nas pa po vsem tem ob dvestoletnici Prešernovega rojstva resnično veseli, je, da vseeno nekako shajamo drug z drugim, celo v lastni državi(ci); da je bila tovrstna Prešernova resignacija vsaj malo preuranjena; da se sicer brezmejno radujemo medsebojnih nesramnosti in poniglavosti, da pa na koncu koncev dovolj trdno tiščimo skupaj; mogoče res samo zato, ker ne vidimo druge možnosti - toda vsaj prenašamo se in plačujemo davke v skupno blagajno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani