nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Od njegovega obiska pri so se časi seveda dodobra spremenili; iz pesnika smo si naredili zastavo in z njo korakamo skozi zgodovino. Pravzaprav smo ga preklali na pol: pol ga je nesrečnega pesnika, pol ga je nekakšnega kralja; pol ga je zapitega ženskarja in pol plameničarja, ki bi morda zaslužil kakšno nadzgodovinsko spomenico in ki je s prvo polovico le v nekakšni pomožni zvezi; recimo kot stvarnik verzov največ sveta otrokom sliši Slave in manj strašna noč je v črne zemlje krili,/kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi ali žive naj vsi narodi... Ni treba misliti, da je s tem kaj narobe, smo pač potrebovali in v svoji zgodovini še vedno potrebujemo oba; njegova daljnovidenja ali pa njegovi verzi so bili ves ta čas, vse zadnje stoletje in pol, »mobilizacijsko« neskončno uporabnejši, brezmejno bolj evropski od šest jih pade, kjer porine/sin slovenske domovine in podobnih; primerjanje se zdi že skoraj pregrešno in banalno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani