nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
- Slovenska likovna umetnost je ob slovenski književnosti največ prispevala k ugledu, ponosu in samozavesti naše kulture in umetnosti doma in v svetu: prav tako vredno premisleka, celo dvakratnega; najprej tega, ali trditev sploh drži - najbrž za 19. stoletje kot inkubacijski čas »moderne slovenske nacije« sploh ne, ker je bilo na primer že petje in telovadenje s splošno kulturnega vidika za slovenski ponos in samozavest ničkoliko pomembnejše, naj se sliši še tako bizarno; premisleka vredno pa je tudi ločevanje kulture in umetnosti, saj ponovno narekuje spraševanje glede njunega razločevanja (če že ugled, ponos in samozavest in drugo malopovedno patetiko pustimo ob strani).
Na tem kratkem prostoru si ni mogoče privoščiti nadaljnjega razčlenjevanja dveinpolstranskega uvoda, ki je skoz in skoz tak, kot ga ponazarjajo pravkaršnji pičli primeri, in ki se izteče v slovesno, vendar ne posebnega zaupanja vredno zagotovilo: Zavedajoč se opisanega poteka
slovenske kulture in v skrbi za svobodo duha je nastal tudi ta kulturni program z vizijo njenega razvoja v prihodnosti.
Ampak naj se povrnem k začetnemu vprašanju o resorski opredeljenosti kulture v našem »dokumentu«; malo naprej beremo, da kultura ne more biti od družbe ločeno področje, na katerem delujejo umetniki, različni strokovnjaki ali ljubitelji (torej so področje kulture poleg umetnosti tudi »različne stroke« - različni strokovnjaki? in zakaj sploh v politično resorskem dokumentu prepričevanje, da kultura ne more biti ločena od družbe?); in še naprej, da je kultura gibalo človekovega duhovnega razvoja (ali človekov duhovni razvoj sploh lahko obstaja kako drugače?); ali da je v odprti družbi njena (družbena, op. M. K.) združevalna energija; ali da umetniški dosežki, mišljenje in pesništvo ... ustvarjajo tisti smisel človekovega življenja, ki mu ga dajeta lepota in iskalstvo (zelo pesniško, toda koliko uporabno za politično rabo?).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani