nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
- V slovesnem preludijskem nadaljevanju potem sledi mikstum najrazličnejših vzklikov, ki jim je mati vsaj nepremišljenost, če že ne neprijateljevanje z obstoječim znanjem: od kod na primer trditev, da ima Slovenija ob začetku stoletja (20.) razvejen ... vzgojnoizobraževalni sistem, ko pa se na primer ve, da smo šele takrat mukoma pridobivali prve slovenske srednje šole in da boj za univerzo še zdaleč ni bil končan (prva slovenska gimnazija je bila, saj to je splošno znano, zasebna škofijska v Šentvidu, 1905; šele tik pred prvo svetovno vojno pa smo dobili edino slovensko državno gimnazijo v Gorici - o vsem tem se je mogoče poučiti že kar v Enciklopediji Slovenije); tudi z osnovnim šolstvom ni bilo bolje. - Slovenska likovna umetnost je ob slovenski književnosti največ prispevala k ugledu, ponosu in samozavesti naše kulture in umetnosti doma in v svetu: prav tako vredno premisleka, celo dvakratnega; najprej tega, ali trditev sploh drži - najbrž za 19. stoletje
kot inkubacijski čas »moderne slovenske nacije« sploh ne, ker je bilo na primer že petje in telovadenje s splošno kulturnega vidika za slovenski ponos in samozavest ničkoliko pomembnejše, naj se sliši še tako bizarno; premisleka vredno pa je tudi ločevanje kulture in umetnosti, saj ponovno narekuje spraševanje glede njunega razločevanja (če že ugled, ponos in samozavest in drugo malopovedno patetiko pustimo ob strani).
Na tem kratkem prostoru si ni mogoče privoščiti nadaljnjega razčlenjevanja dveinpolstranskega uvoda, ki je skoz in skoz tak, kot ga ponazarjajo pravkaršnji pičli primeri, in ki se izteče v slovesno, vendar ne posebnega zaupanja vredno zagotovilo: Zavedajoč se opisanega poteka slovenske kulture in v skrbi za svobodo duha je nastal tudi ta kulturni program z vizijo njenega razvoja v prihodnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani