nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Če je v predstavi kaj pretresljivega, je to kljub nenehnemu migetanju odkruškov in stalnemu mnogoobraznemu dialogu navzočnost hladu in izvajalčeva samota, za katero pa se je pravzaprav odločil sam - kolikor ni zanjo poskrbela njegova nemirna natura v kombinaciji z nespornim igralskim darom.
V formalnem smislu je predstava sestavljena iz fragmentov, ki jim je težko slediti, v njej je preveč hotenja po razdrobljeni teatralizaciji in premalo pripovedi; razen redkih trenutkov se odpoveduje humorju in hoče povedati preveč z nizanjem simbolnih situacij. Na trenutke je resnično lirična in včasih preseneča z učinkovito lahkotnostjo, najuspešnejša pa je, kadar se njene dekonstrukcijske drobtine zlijejo v sklenjeno pripoved, lucidno tirado (kot je tista politična) ali komunikacijo z občinstvom (kot ob pripravi tekile): takrat igralec pred nami nenadoma ne igra več samega sebe, temveč svoj lik, ki je gledalcu neprimerno bolj zanimiv, mnogo bolj »objektiven«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani