nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Telo je takrat nekako v ozadju, pravzaprav ni »koreografirano«, temveč migeta pred nami v trzljajih, nepravilnih kontrakcijah udov mišic, žil, srca, dobesedno mežika v prostor, kakor da bi hotelo med veko in zrklo ujeti svetlobo (), zrak, čas; pri tem pa ostaja še vedno »lepo«.
Neločljivo zvezo časa in prostora, ki daje obliko fizičnemu in duhovnemu telesu, v predstavi »igra« pesek oziroma beli prah. Opazovati ga je treba ločeno od ostalega dogajanja, zgolj njegovo skulpturalno teksturo, ne njegovega padanja, temveč dviganje in nato ponovno posedanje po podlagi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani