nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
bere Lorco že skozi optiko Dalijevega in Buñuelovega nadrealističnega izleta, pri čemer je meja med poetičnim in sanjskim svetom, kakršnega poznamo iz njegovih prejšnjih predstav, in tem novim zabrisana, razen takrat, kadar gre za direktne citate - dalijevske zmehčane ure, pa drzne in presenetljivo duhovite režijske intervencije, na primer prihode »moških nevest« z vlečkami na kolesih, ki dajejo predstavi za stopnjo bolj hudomušen nadih, ki gre nekako zraven z že omenjeno distanco Lune/Smrti.
To uprizoritvi seveda jemlje del ponotranjene intenzivnosti in patosa; že uvod kot da je delan za manjši, komorni oder, na velikem tržaškem pa izpade nekako minimalistično in celo ekstenzivno, celo izčiščeno statično, čeprav za mimično predstavitvijo svatov slutimo predzgodbe, polne do konca vzburkanih sentimentov. Polno se uprizoritev razmahne šele v hipu, ko v koreografski vrtinec zapletejo scenografski elementi in podprejo divjo, nebrzdano slo množice; nedvomno je ena glavnih
odlik postavitve ob premišljeni in sugestivni uporabi simbolov postopno sestavljanje doma, ki se - napokan in razklan z nevestino vlečko - sestavi šele na koncu, ko je že docela razpadel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani