nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Smo namreč v multikulturnem in sinkretičnem loncu, katerega elementi so nabrani in pobrani z različnih koncev in časov; to ni predvojna Lorcova Španija, temveč svet, ki čuti kulturne in karakterne - ne samo ikonografske in kostumografske - vplive arabskega (mavrskega) in židovskega izročila, ki pulzirajo pod njegovo povrhnjico. Tam spodaj tli in grozi, da se bo razplamtel arhaičen in tradicionalen svet časti, ki se jo pere s krvjo in smrtjo, pa tudi svet, ki ga je nezgrešljivo oplazil modernizem. bere Lorco že skozi optiko Dalijevega in Buñuelovega nadrealističnega izleta, pri čemer je meja med poetičnim in sanjskim svetom, kakršnega poznamo iz njegovih prejšnjih predstav, in tem novim zabrisana, razen takrat, kadar gre za direktne citate - dalijevske zmehčane ure, pa drzne in presenetljivo duhovite režijske intervencije, na primer prihode »moških nevest« z vlečkami na kolesih, ki dajejo predstavi za stopnjo bolj hudomušen nadih, ki gre nekako zraven z že omenjeno distanco
Lune/Smrti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani