nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Pojmujem jo kot prostor, v katerem se zbira vse, kar v najširšem, duhovnem in materialnem smislu počnemo sami s seboj, kar o samem sebi vemo ali mislimo, da vemo. Nacionalni kulturni program naj bi bil zamišljen imperativno tako, da se bosta količina in vrednost tega našega védenja nenehoma krepili in širili, da bo torej zagotavljal pogoje za neovirano ustvarjalnost na vseh specialnih nivojih duha, kakor tudi za povezave med njimi - spodbujal premišljeno odzivanje na pritiske globalnega okolja ter odpiral perspektive navznoter. Dejstvo, da živimo pod naraščajočim pritiskom t.i. »globalizacije«, ki se ji ni mogoče upreti, ampak je treba sprejeti njene daljnosežne izzive, nas ne odvezuje od tvorne skrbi za tisto, kar je bilo, je in ostaja v našem zgodovinskem okolju specifično-avtohtono-konstitutivno, sicer nas bo pobralo po hitrem postopku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani