nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Gledalcu ni mogel biti običajen pogled na znanega slovenskega pisatelja (ki je tudi aktualni predsednik stanovskega društva), kako glumi svojega junaka, s katerim se deklarativno poistoveti, pri tem blodi po Indiji s krhkim dekletom v sariju, na jeziku pa ima kar naprej resnobne besede o bogu, resnici in duši.
Gledalcu je bila močno nenavadna tudi dvojna vsebinska ekspozicija, ki jo prinašata slika in beseda: konkretna živopisnost indijskih mest in svetišč, človeška masa v svoji trenutni in hkrati ponavljalni navzočnosti, vsa ta impozantna scenerija socialno banalne in bedne Indije - čez katero teče dialog o najvišjih rečeh življenja, duhovno romanje k izvirom resnic, romanje, ki ga uprizarja konkretna pot protagonistov (z vsemi razpoložljivimi prevoznimi sredstvi), v to pitoreskno odisejado pa je položeno večno potovanje bogoiskateljskega človeštva. Pogled na to neposredno dvojnost, ki druži profano in sveto, introspekcijo in panoramo,
naturno sedanjost in kulturno tradicijo, je bil za marsikoga gotovo tako bizarno nevzdržen, pravzaprav kulturološko neužiten, da se mu je odpovedal že po prvem ali drugem nadaljevanju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani