nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Včasih bi se zdelo prizadetemu opazovalcu, ki se vdira v tla ob otvoritvenih, mnogo primerneje, da bi prireditev namesto slabo informiranega in nerazpoloženega veljaka odprl denimo kak ustvarjalčev kolega, starosta domačih umetnikov, pravkaršnji nagrajenec, mednarodno uveljavljeni ustvarjalec ali mladi, šele uveljavljajoči se »oboževalec«. Pogosto se navzočim, ki morajo prenašati otvoritvene togosti in nerodnosti, nenadoma zazdi, da bi bilo mogoče celoten ceremonial izpeljati veliko bolj preprosto, naravno in sproščeno, da pa je nekakšna zakoreninjena togost, morda črta nacionalnega značaja, morda pa zgolj neopravičljiva nemarnost, razlog za v resnici neslovesno podobo slovesnosti. Uvideti, da slavnost kot taka v resnici sploh ne obstaja in da težo slavnostnim dogodkom daje šele njihova vsebina, ustvarjalno delo ljudi, ki so v prvi vrsti rokodelci in ne nekakšni umetniki z veliko začetnico, uvideti, da je publika na otvoritvi - razen protokolarnih mačkov in salonskih levov - v
resnici zbrana zaradi interesa, najsi bo pričakovanja umetniškega užitka, zabave ali družabnega srečevanja, in ne zaradi slovesnosti kot take - bo pomenilo narediti prvi korak na poti k manj protokolarnim in bolj življenjskim otvoritvam, s katerih zahtevnejši obiskovalci ne bodo odhajali s slabim okusom v ustih, ki ga ne more popraviti niti še tako skrbno pripravljena protokolarna pogostitev ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani