nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Tako je zdaj očitno karikiranje in ironiziranje dogajanja (denimo skozi lik v izvedbi Samoborja), pa dramatična identifikacija z njim (zlasti v ženskih partih, pri kot markizi Cibo, kot Caterini in Maši kot Lodovici Strozzi), na trenutke celo nekoliko naturalistična (denimo pri kot Pietru Strozziju), končno pa privzdignjena v psihološki patos (zlasti v intenzivnih nastopih kot Filippa Strozzija). Rezultat je kaotična in idejno razpršena podoba uprizoritve, v kateri so izgubljeni izvirni politični nastavki tragedije, nekaj prizorov (kot npr. Lodovicina smrt, Pietrov revolucionarni zagon, ponovna vzpostavitev oblasti v Florenci, konec itn.) je uprizorjenih na hitrico in z naivnim, pravljičnim prostodušjem, ironična razdalja pa se počasi izprazni in ne preskoči niti v absurdistično grotesko niti v zaostreno dramsko risbo.
Kljub temu so v igri tudi ambientalno slikovite (pri tem je režiji v pomoč zvočna kulisa Draga) in značilne »horvatovske« rešitve (kot npr.
karikature redovnic, dialog med Caterino in Lorenzovo materjo v izvedbi ali poziranje) ter produktivni idejni nastavki (vsak individualizem se izkaže kot nesmiseln, osnovno stanje sveta je estetizirajoča ravnodušnost), čeprav izpeljani neodločno in mimogrede.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani