nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Vendar Lorenzova linija do sem ni čista; na trenutke lik deluje izpraznjeno, inertno, uprizoritev kot celota pa je pogosto izgubljena v zapletenem blodnjaku prizorov. Ti sicer skušajo pričarati de mussetovsko (uporniško) dramaturško diskontinuiteto in režiserju omogočajo nekatere izvirne formalne rešitve oz. gladke in duhovite montažne povezave, vendar zlasti prvi del razpade v fragmente, ki jih ne druži več niti razvidna narativna nit niti - kljub funkcionalni asketski scenografiji - enoten uprizoritveni princip, hkrati pa se prizori dogajajo tudi na različnih »tonskih« višinah.
Tako je zdaj očitno karikiranje in ironiziranje dogajanja (denimo skozi lik v izvedbi Samoborja), pa dramatična identifikacija z njim (zlasti v ženskih partih, pri kot markizi Cibo, kot Caterini in Maši kot Lodovici Strozzi), na trenutke celo nekoliko naturalistična (denimo pri kot Pietru Strozziju), končno pa privzdignjena v psihološki patos (zlasti v intenzivnih nastopih kot Filippa Strozzija).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani