nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Kar morda drži, a prav pričujoče karakteristike ga postavljajo na piedestal, ki mu ga težko odvzamemo celo v svetovnem merilu. Vzemite Bressona in ga postavite na Japonsko, dodajte kakšen haiku in misel iz zena, prislonite vedno iste igralce (Secuko Hara, Čišhu Rju), ista prizorišča (pisarna/gostilna/dom), isti objektiv (50 mm), isto pozicijo kamere (tatami), isto najavno špico (na ozadju iz žaklovine), isto vrsto glasbe (ambientalna), iste zgodbe, teme (družina in konflikti znotraj nje), in dobili boste Ozuja, prvega med največjimi.
Gre namreč za najbolj čisto obliko filma, predvsem ko govorimo o njegovem poznem obdobju: je v tem času zgodbe oklestil vsega odvečnega, dovršil je timing, kadriranje in montažni ritem (če o montaži sploh lahko govorimo), svoje vedno enake zgodbe o družini je še bolj popreprostil, ploskovite, dvodimenzionalne fotografije ni spreminjal, prav tako ne pozicije kamere, ki jo je že vrsto let nameščal na višino slabega metra - v pozicijo, imenovano
»tatami«, gledišče na tleh sedečega človeka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani