nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Slikar jih je namreč uokviril v plitve »škatle« iz lesa in stekla ter vsako posebej od znotraj osvetlil, tako da svetloba pravzaprav žari iz podobe navzven, namesto da bi bil razstavni eksponat postavljen pod snop žarkov iz kakega zunanjega svetlobnega vira, kot je to pri galerijskih postavitvah najpogosteje. Prvinski vizualni učinek razstave je še intenzivnejši, če v prostor vstopimo po sončnem zahodu, ko osvetljenih objektov ne moti dnevna luč in se naš pogled povsem osredotoči na Vrezčeve »relikvarije«. Slikarjev zastavek v igri pomenov, ki jih implicirajo tokrat razstavljena dela, je očitno vsaj dvojen: glede na tip slikarstva, ki ga prakticira, izstopa razmislek o vlogi in smislu produciranja abstraktnih podob, ki ne odslikavajo predmetov, ampak se osredotočajo na same sebe, na svoje ontološke razsežnosti, z vidika aktualnih debat o spreminjajočih se načinih in oblikah umetniškega izjavljanja pa ga lahko razumemo tudi kot svojevrsten poklon slikarstvu, ki so mu že tolikokrat
napovedali konec, a je še vedno živo in relevantno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani