nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
To zelo sprejemljivo branje libreta in partiture se zdi v veronski predstavi prepričljivo: človek nosi s sabo svojo zgodovino in je ne more ne izbrisati ne popravljati.
Scenograf Gian- je pariški ambient znal oblikovati na preprost in hkrati efekten način: scena je sorazmerno skromna, s črno konstrukcijo v ozadju odra, ki pa je razdeljena na dve polovici in na prednji strani na po pet, torej skupaj deset velikih oken, še najbolj podobnih velikim palačam ali salonskim delom hotela, kjer se odvijajo veliki družabni plesi in srečanja. Z dvigom belih zaves se nenadoma odpre delno zabrisan vpogled v notranjost, z mogočnimi lestenci, v enem prizoru pa ljubezenski pari v poročnih oblekah (Violettine in Alfredove sanje in hrepenenje), ni pa pogleda v globino, na primer v tretjem dejanju, ko umirajoča Violetta posluša zabavo v ozadju (tu pridejo plesalci raje kar na oder okrog nje, a jih ne vidi več, ker so že kot prikazni v njenih predsmrtnih trenutkih).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani