nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
V betonskih plastikah s konca sedemdesetih let so figuralna izhodišča kiparkinega razmišljanja izpostavljena dokaj neposredno, a ne več v smislu posnemanja »modela«, temveč predvsem z vidika zavedanja haptičnosti telesnih oblik, njihove snovnosti in napetosti, ki prihaja do izraza kot oblikujoča se gmota v prostoru. Za terakote in deloma bronaste kipe iz naslednjega obdobja pa je značilna stilizacija, pri kateri se aluzivnost (razen pri kiparkinih občasnih ekskurzih v zoomorfno motiviko) vse bolj umika simbolnosti, dokler v devetdesetih letih povsem ne prevlada statuaričnost z vsemi pomenskimi implikacijami in konotacijami, ki jih ta tip skulpture vzbuja. Vendar to ni tista statuaričnost, ki bi bila obrnjena navzven, v označevanje in določevanje prostora kot abstraktnega pojma, ampak kipenje kvišku v smislu organske rasti, čutnega razmerja do kiparskega gradiva, ki je vedno izziv, ker način njegove obdelave pravzaprav narekuje porajanje oblik
in volumnov, ne da bi bil podrejen vnaprejšnji zasnovi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani