nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Skulpture iz betona, brona in terakote, predstavljene bodisi kot avtonomni plastični organizmi bodisi kot ambientalne postavitve, ki jih osmišlja interakcija izbranih sestavin, ne prikrivajo pomenjujočega navdiha v živi naravi, saj tudi v najbolj abstrahiranih odvodih učinkujejo predvsem kot forme - telesa, ki se začenjajo v prvinskosti organskega ter se vanj tudi znova in znova vračajo.
V betonskih plastikah s konca sedemdesetih let so figuralna izhodišča kiparkinega razmišljanja izpostavljena dokaj neposredno, a ne več v smislu posnemanja »modela«, temveč predvsem z vidika zavedanja haptičnosti telesnih oblik, njihove snovnosti in napetosti, ki prihaja do izraza kot oblikujoča se gmota v prostoru. Za terakote in deloma bronaste kipe iz naslednjega obdobja pa je značilna stilizacija, pri kateri se aluzivnost (razen pri kiparkinih občasnih ekskurzih v zoomorfno motiviko) vse bolj umika simbolnosti, dokler v devetdesetih letih povsem ne
prevlada statuaričnost z vsemi pomenskimi implikacijami in konotacijami, ki jih ta tip skulpture vzbuja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani