nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Je metafizična dimenzija glasbe (in vsakršne umetnosti), ki osebno izkušnjo spreminja v univerzalno eksistencialijo tesnobne harmonije ali, kakor ob ljubezni in poeziji, presežene samote v svetu; vzbuja jo počasna, lebdeča, valujoča, mirna, elegična glasba, napolnjena s svetlobo kot sugestija večnosti; kot, povzemam, nežnost do sveta, občutena pred izgubo. - Tudi v Zupanovi »avtobiografiji« doživljevalca glasbe se oglaša nostalgija, naj gre za spomin na svetlo varnost mladostnega kraja ali za spomin na čas poznejše bivanjske negotovosti. Konec zgodbe o doživljanju glasbe znotraj generacije in pripovedovalca pa ni nostalgičen, temveč odprt v pričakovanja novih zvočnih potovanj, ki so v svojem novem čaru v temelju doživljaja najbrž vselej enako prebojna in silovita; potujoča, kot uvidi, iz zemlje skozi telo v zračno tišino, telesna in fluidna hkrati in v tem vselej istovetna tako »pesem ostaja ista«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani