nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
skratka razgrinja tisto znano logiko, ki je - če se spomnimo najrazličnejših interpretacij - značilna za denimo Juana in ki pravi, da vsakršno hlastanje dá le začasno pomiritev, potem pa spet zazeva depresivna Necelost, ki jo lahko začasno poteši novo hlastanje itd. Že v uvodu pa od avtorja oziroma pripovedovalca izvemo, da je tisto »vsekakor« bila ljubezen, do nje in do malega Adonisa, hkrati pa se že sprašuje: (...) sem bil torej zaljubljen v oba (...) ali je bila vse skupaj igra, premišljena poteza? sem se sploh za kaj odločal? Kako naj vem?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani