nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Vso noč se tresejo od strahu, da bodo na otvoritvi prišli v razstavno dvorano, ki bo prazna (na sredi votla, okoli pa nič). Da pokažejo svojo popolno nadmoč, nekateri umetnike celo cenzurirajo, pri tem pa je seveda vedno dobro vprašati s starim latinskim rekom, kdo bo cenzuriral njih.
Ko so se kustosi med svojimi poduhovljenimi skrbmi za usodo Umetnosti, za njeno čistost in vzvišenost, primorani za nekaj časa spustiti na tla, kar na hitro odpravijo zanje neprijetne vsakdanjosti, kot na primer, kdo bo razstavljalcu, ki je v eksponate vložil svoj čas, umetniški trud in drage materiale, plačal vsaj razstavnino, kdo bo poskrbel za odkup, kdo mu bo povrnil stroške za fotografije, ki jih je kustos zahteval, da bodo ilustrirale njegove misli v katalogu, kdo bo popravil dela, ki so jih pri prevozu in postavitvi poškodovali, ne da bi kustos to opazil, kdo bo ob razstavi poskrbel za nekatere malenkosti, ki se zdijo pomembne samo kapricioznemu
ustvarjalcu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani