nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Ta pa se spreminjajo »v skladu z estetskimi in ideološkimi stališči ter v skaldu z implicitnim konceptom, ki si ga posamezen kritik ustvari o posameznem gledališču in predstavi«, kakor pravi Patrice Pavis.
Moj kritiški razvoj, če naj ga najkrajše označim, vsebuje dve fazi: prva, vzorovana po tradiciji, trajajoča nekako od začetka do poznih petdesetih let, je izhajala iz neizvirne drže kritika kot »advokata« ali »sodnika« literarne predloge; druga zame bistveno bolj pomenljiva, samostojna in trajna, je bila in ostaja zavezana gledališki umetnini kot avtentični odrski »monadi«, izvirajoči in rastoči iz »gledališkega gledališča«, ki seveda ni nikdar zgolj samo po sebi ali samo zaradi sebe, marveč zmeraj in predvsem gledališče kot gledališče, kot poiesis, kot produkcija in kreacija, ki je v njeni ontološki in semiološki strukturi literarnost samo ena od prvin v širokem spektru mnogopomenske gledališkosti, če povem nekoliko preučeno. Praktična skušnja tako utemeljene kritike je
strukturirana v približno tej procesni verigi: primarno podoživljanje predstave kot čutnonazornega in duhovnega nukleusa in celostnega doživetja; racionaliziranje doživetega; ugajanje ali neugajanje; identificiranje in tehtanje skladnosti ali neskladnosti notranjega, delotvornega pomenskega in artističnega ustroja konkretne odrske uprizoritve in v njej različnih prvin tako rekoč že »vpisane virtualne predstave« (); poimenovanje in kritično razločevanje posameznih kreativnih deležev v predstavi; pisno artikuliranje in ubesedovanje spoznanega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani