nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Nenormativno »metodo«, ki izhaja s takih izhodišč oziroma tako definiranega večnega in nepotešljivega nezadovoljstva, sem že pred leti poskušal opisati z nekaterimi približki, namreč: da k zgodbi pristopam kot h »gizdavi devojki«, skoraj zmeraj pričakujoč več od tistega, kar lahko ponudi katera druga; da poskušam torej zgodbi »skočiti v korak« in se vsaj malo približati razrešitvi »chestertonskega paradoksa«, torej uzrtju sprednje strani literarnega dela, ki mi kaže hrbet, odveč pa je na tem mestu ponavljati še splošno veljavno vodilo, na katero namiguje Laurence, ko pravi, da je tisto, kar vsaka knjiga potrebuje, razumevajoči bralec, saj resnično čuteč človek menda zmerom prinese polovico razvedrila s seboj.
Življenje pa je - kot vemo - veliko prekratko za prebijanje skoz slabe knjige, to je hudo stereotipna, a žal še kako veljavna ugotovitev in tako se takšni »ideali« in aksiološke marnje, kot sem jih navedel, seveda nujno bijejo z nonšalantnim brskanjem med
novitetami, med katerimi mrgoli povprečnih ali pa sploh zanič naslovov, miselna obzorja njihovih avtorjev - in zadnja leta skrb zbujajočega števila nekompetentnih literarnih urednikov - pa so svetove stran od vsakršne duhovitosti, izvirnosti in moči. In je potem prav mogoče ugotoviti, da - prepričani bralec po stanu - pogosto pravzaprav izgubljaš čas čisto po nepotrebnem, prav tako kot si s prigodnim skribomanstvom enako po nepotrebnem povečuješ število nekdanjih prijateljev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani