nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Kritika je v tem smislu kajpak zadeva dostojnosti in gurujsko vehementnega določanja »pravosti«, ne nazadnje tudi vztrajanje v nemalokdaj mučni drži, ki jo je, napadajoč znamenito vidmarjevsko aprioristično gestikulacijo, označil kot tisti kriterij, ki na eni strani vidi zgolj lepo preteklost, na drugi le grdo ali vsaj vselej dvomljivo sodobnost.
Nenormativno »metodo«, ki izhaja s takih izhodišč oziroma tako definiranega večnega in nepotešljivega nezadovoljstva, sem že pred leti poskušal opisati z nekaterimi približki, namreč: da k zgodbi pristopam kot h »gizdavi devojki«, skoraj zmeraj pričakujoč več od tistega, kar lahko ponudi katera druga; da poskušam torej zgodbi »skočiti v korak« in se vsaj malo približati razrešitvi »chestertonskega paradoksa«, torej uzrtju sprednje strani literarnega dela, ki mi kaže hrbet, odveč pa je na tem mestu ponavljati še splošno veljavno vodilo, na katero namiguje Laurence, ko pravi, da je tisto, kar vsaka knjiga potrebuje, razumevajoči
bralec, saj resnično čuteč človek menda zmerom prinese polovico razvedrila s seboj.
Življenje pa je - kot vemo - veliko prekratko za prebijanje skoz slabe knjige, to je hudo stereotipna, a žal še kako veljavna ugotovitev in tako se takšni »ideali« in aksiološke marnje, kot sem jih navedel, seveda nujno bijejo z nonšalantnim brskanjem med novitetami, med katerimi mrgoli povprečnih ali pa sploh zanič naslovov, miselna obzorja njihovih avtorjev - in zadnja leta skrb zbujajočega števila nekompetentnih literarnih urednikov - pa so svetove stran od vsakršne duhovitosti, izvirnosti in moči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani