nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Kritika, torej literarna kritika, kot jo dojemam ali vsaj želim dojemati, mora delovati kot nekaj vzvišeno tribalističnega, če že ni mogoče brez motečega preostanka zapisati elitnega, torej kot tisto, kar je - po Vidmarjevo - namenjeno oni javnosti, ki ima v tem ali onem času še nekaj »svobodnega čuta za čast in kulturo«. Kritika je v tem smislu kajpak zadeva dostojnosti in gurujsko vehementnega določanja »pravosti«, ne nazadnje tudi vztrajanje v nemalokdaj mučni drži, ki jo je, napadajoč znamenito vidmarjevsko aprioristično gestikulacijo, označil kot tisti kriterij, ki na eni strani vidi zgolj lepo preteklost, na drugi le grdo ali vsaj vselej dvomljivo sodobnost.
Nenormativno »metodo«, ki izhaja s takih izhodišč oziroma tako definiranega večnega in nepotešljivega nezadovoljstva, sem že pred leti poskušal opisati z nekaterimi približki, namreč: da k zgodbi pristopam kot h »gizdavi devojki«, skoraj zmeraj pričakujoč več od tistega, kar lahko ponudi katera druga;
da poskušam torej zgodbi »skočiti v korak« in se vsaj malo približati razrešitvi »chestertonskega paradoksa«, torej uzrtju sprednje strani literarnega dela, ki mi kaže hrbet, odveč pa je na tem mestu ponavljati še splošno veljavno vodilo, na katero namiguje Laurence, ko pravi, da je tisto, kar vsaka knjiga potrebuje, razumevajoči bralec, saj resnično čuteč človek menda zmerom prinese polovico razvedrila s seboj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani