nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Vsakič znova
Prepričan sem, da vrednotenje ne more več izhajati iz vnaprejšnjih, normativnih predpostavk, ne glede na to, da se občasno pojavljajo na obeh straneh nostalgične želje po večji trdnosti in stalnosti vrednostnih izhodišč; vsako branje je tako predvsem neponovljivo preverjanja tega, kako je nekaj napisano, kakšno je razmerje med »vsebino«, torej idejnim svetom, ki vstopa v literaturo, in »formo«, torej načinom oblikovanja, odstopanji in morebitno udarnostjo in drugačnostjo jezika in stavka, kompozicijo, prepletom zgodb, zoomiranjem od velikega k detajlu ...
Prepričan sem, da je pisanje o literaturi prenašalec, ki mora delovati na obe strani: usmeriti in napotiti bralca, da se bo znašel med čedalje večjo in vse bolj nepregledno produkcijo, mu spregovoriti o avtorjevih namenih in uspešnosti pri njihovem izpisovanju, in obenem spregovoriti temu s stališča zvestega prvega - in predvsem zato privilegiranega - in
vztrajnega bralca; predvsem zaradi prvega mora biti vsak zapis o literaturi tudi že berljiv in komunikativen, tudi stilsko izrazit in prepoznaven, neposreden v izražanju mnenja in vrednostne sodbe, zaradi drugega premišljen pri uporabi včasih udarnih, pa vseeno prehitrih in poenostavljajočih sklepov, da še ostaja z njim v dialogu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani