nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Hobsbawm uživa v zgodovinopisju sloves »očeta« socialne zgodovine, tj. raziskovanja in prikazovanja preteklosti, ki temelji na proučevanju socialnih in gospodarskih tokov in si prizadeva politične, ideološke, kulturne in duhovne težnje preteklih obdobij prikazati in razložiti v tesni povezanosti s socialnimi in gospodarskimi gibanji. Ugledni britanski zgodovinar zato tudi v Času skrajnosti ne pripoveduje kronološke zgodbe »kratkega 20. stoletja« (»kratkega«, ker začenja pripoved s prvo svetovno vojno in ne z letom 1900), temveč poskuša - kot pravi uvodoma - »predvsem razložiti in razumeti, zakaj so se stvari zasukale, kot so se, in kako so med seboj povezane«. Čas skrajnosti potemtakem - kot tudi predhodna dela njegove zgodovinske tetralogije - ni zasnovan dogodkovno in kronološko, marveč tematsko in problemsko, avtor pa vztrajno teži k odkrivanju zvez med preteklimi in sodobni procesi, saj po njegovem prepričanju - kljub temu, da je svet ob
koncu 20. stoletja bistveno drugačen kot svet okoli leta 1900 - ni sodobnosti, ki bi ne imela svoje zgodovine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani