nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Četudi pove marsikaj domiselnega o branju knjig in najdemo tu tudi zametke sociološko-psiholoških analiz literature, prevladujejo avtorjevi subjektivni občudovalski izbruhi, iz katerih izvemo malo o čemerkoli drugem (na primer o knjigah) kot o njem samem, njegov esejistično-spominski slog je zelo poljuben, daleč od sistematičnosti in bliže nekakšni impresionistični metodi nametavanja bežnih vtisov. Bralec izve npr. kaj tudi o francoski naravi v primerjavi z ameriškimi navadami, o kritiki, o živih knjigah (to so ljudje), izve za številne dogodke iz avtorjevega življenja, se prepusti njegovim nasvetom, ki se mestoma sprevržejo v moraliziranje, se mu na trenutke zdi, da bere avtorjev dnevnik. Knjiga, ki je na začetku videti literarna poslastica, se zlagoma izgublja v grafomanski obsedenosti (poglavje pismo, dolgo skoraj sto strani) - kako daleč je to žal od njegovih pronicljivih teoretičnih ugotovitev - in vedno bolj nevarno udarja na dan predvsem dolgočasje pisateljskega ega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani