nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Šele sklep občinskega sveta, ki ga je deželni odbor potrdil leta 1908, je določil, da so na tablicah le slovenski napisi, ulice so dobivale imena po slovenskih pisateljih in pesnikih zlasti v času županovanja župana, uvedene pa so bile table iz železne pločevine, zeleno emajlirane z belimi napisi.
Splošna načela za poimenovanje so sicer znana in preizkušena: ohraniti velja stara ledinska ali drugače uveljavljena in geografsko-lokacijsko upravičena imena, imena oseb ali dogodkov, ki so v najtesnejši zvezi z zgodovino mesta, imena oseb, krajev in dogodkov, ki so občeslovenskega pomena, imena krajev, oseb ali dogodkov vseevropskega ali svetovnega pomena, ki neposredno ali posredno zadevajo Ljubljano in Slovenijo, pri tem pa je treba upoštevati, da ulice ne smejo nositi imen živih oseb, po politiku se lahko imenujejo šele petdeset let po njegovi smrti (novejša je omejitev petindvajset let, za druge pomembne osebe je dovolj eno leto), naziv pa mora biti preprost,
razumljiv, lahko izgovorljiv in zapisljiv, brez kratic, okrajšav ali številk, imena ulic naj bi se ne ponavljala, poimenovanje pa naj tudi ne bi vznemirjalo stanovalcev ... Izjeme so seveda vselej mogoče in si jih mestni svet pridržuje, to je na primer pokazal pred dvema letoma s preimenovanjem Zrinjskega ceste v Ulico II.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani