nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Istovetenje kipa spomenika s tistim, ki naj bi bil v enem izmed možnih kiparskih materialov v njem upodobljen, ironizira z razstavljenim nizom stiliziranih portretnih »glav«, ki so namesto z imeni oseb poimenovane z imeni dreves. Podobno ironično bi lahko razumeli tudi gibljivo skulpturo oziroma kiparski stroj, ki pokončni (pogojno »spomeniški«) formi obrača skozi posodo z vodo, v kateri za nekaj sekund izgineta, obrnjeni navzdol, da bi se zatem spet pojavili v običajni postavitvi (princip menjave pozitiva in negativa), medtem ko je bronasti kip iz leta 1996, razstavljen na galerijskem vrtu in naslovljen Spomenik, primer konkretiziranja poetike, v katero umetnik neomajno verjame in ji zvesto sledi. Ta poetika se ne odreka zgodovinskemu spominu, vztraja pa tudi pri čutnih, fizičnih lastnostih skulpture, ki jo pojmuje kot celovito izkušnjo, ki zahteva svoj čas in koncentracijo, ker pač ni le površna informacija, ki jo bežno evidentiramo, da bi jo že v naslednjem trenutku pozabili.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani