nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Prav vse kulture so se zavedale silovite kreativne pa tudi rušilne moči človekove spolnosti, je pa res, da so nekatere, na primer starogrška ali staroindijska, seksualno silo z njenimi nasprotji vred sprejemale kot življenjsko dejstvo, medtem ko so druge, na primer krščanstvo ali islamizem, priznavale le družbeno sprejemljiv (družinski) del seksualnosti, medtem ko so preostali del tabuizirale in ga potiskale v območje grehov. Kar vedno pomeni uvajanje svojevrstne družbene hipokrizije, zaradi katere je mogoče v družbi vzdrževati neproblematično, umetno urejeno, »čisto« zunanjo podobo, seveda pa na račun silovitih notranjih napetosti, ki jih morajo posamezniki trpeti in se z njimi boriti v svojih »grešnih« dušah.
V indijski in starogrški kulturi torej seks ni bil grešen sam po sebi, te kulture se ga niso bale, kot se ga je kasneje balo (zaradi njegove moči) krščanstvo, ampak nasprotno, priznavale so njegovo moč in občudovale njegovo
življenjsko silo; in s tem tudi potencial za konfliktnost, ki je lahko izvirala iz seksualnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani