nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Uprizoritev je postavljena v zanemarjen prostor civilizacijskega obrobja ali zakotja, v katerem si številni kratki prizori sledijo dobesedno drug v drugega (tako da protagonisti iz prejšnjega oziroma prihodnjega prizora na prizorišču kar obmirujejo v »statue«, akterji »tekočega« prizora pa »oživijo«). Skrbno izbrani rekviziti (zlasti denimo mnogopomenska vrata ali boben na harmonikaševih ramenih) in ironično stilizirani kostumi spodbujajo asociativno odprtost in večpomenskost dogajanja. Igralci so ves čas v ospredju dogajanja, saj skrbno in disciplinirano »tkejo« zahtevno dramsko in uprizoritveno tkivo v zaokrožen splošen vtis ansambelske skladnosti in uravnoteženosti, znotraj katere je vsak posameznik zmogel izkoristiti tudi priložnost za individualno »arijo«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani