nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Valeta po tonu in v principu spominja na tipično slovensko proslavo: imate serijo železnih govorniških in protokolarnih ritualov, za katere pa si v desetletjih permanentnih vaj še niso izmislili kodificiranega bontona, da se ne bi bilo treba znajti vedno znova sproti, vsakič drugače in vsak po svoje; imate psihozo nastopanja, katerega uspešnost je merljiva samo s stopnjo kurtoaznosti dogodka; imate program, katerega vsebina je podrejena smislu razkazovanja dosežkov, znanja, dobre volje in umetniških talentov vrlega podmladka pred pristransko publiko, kakor če establišmentu za 8. februar odrecitirajo nikoli zadnjega; imate humorno duhamornost in vljudno aplavdiranje in odkašljevanje, ki pa se na valeti kaže v neskončnih kadrih s kamerami. Otroke pripravijo do tega, da sami uprizorijo šov odraslih, ne da bi za to imeli kak lep zgled, in pri tem so tako ljubko nerodni, kakor tudi sicer kar naenkrat racajo v odraslih čevljih s petami in trdimi podplati, ko enkrat v življenju
niso v supergah. In sploh, ta ljubkost in nerodnost: kot pogled na ljudi v teh letih sta do neke mere razumljiva, vendar pa obveljata kot način vrednotenja tudi pri drugem, resnejšem, poznejšem ‒ kot odveza in utvara in tolažba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani