nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Duhovitost, s katero tudi sebi ni prizanašal (spomnimo se samo na njegov sijajni »straniščni« avtoportret, ki pa je žal ostal v), in še zlasti njegova v bistvu že moderna distanca tudi jasno ločujeta od njegovih slovenskih sodobnikov. Ti so nase in na svoje delo očitno gledali iz istega zornega kota kakor njihovi naročniki, zato njihovi izdelki v najboljšem primeru dejansko ostajajo na obrtni ravni, ne samo portreti, ampak tudi krajine: na znanih Pernhartovih panoramah si je npr. mogoče natančno ogledati vsako hišico, tega, da bi se za Nanosom utegnilo skrivati še kaj drugega kot naslednji Nanos, pa iz njih ni mogoče razbrati. Ob vsem tem pa so portreti in krajine relativno še vedno najbolj kvalitetni: tihožitja so diletantska, včasih resda v dobrem, večinoma pa v slabem pomenu, žanr je kvečjemu nehoté komičen, pravega historičnega slikarstva, torej (tudi) za meščansko slikarstvo devetnajstega stoletja ključne slikarske zvrsti, pa na razstavi - z izjemo, ki pa nanjo, datumi
gor ali dol, očitno ne sodi - preprosto ni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani