nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
v svoji zgodbi razkriva neizpolnjeno »veliko« ljubezensko razmerje med redovnico in političnim funkcionarjem prejšnjega tukajšnjega režima, na to zgodbo pa v hotenju po večji prepričljivosti navezuje še različne druge zgodbene nastavke, od obujanja nenostalgičnih spominov na odnos socialistične oblasti do svojih podložnikov in raznih norosti, ki jih je le-ta sprožala, do poskusa ironiziranja vsakršnih načel (neumnosti in strahov) članov nomenklature ob izteku njihovega kraljevanja.
Ta del pripovedi nemara nehote učinkuje dokaj prisiljeno, v hotenju, da bi se bral kar najbolj avtentično, se pogosto zdi precej shematičen. Tako je na primer junak romana, partijski aparatčik, predstavljen kot »eden najbolj zvestih otrok socializma, ki precej blizu prve vrste čakajo, da nadaljujejo po poti ostarelih vzornikov in idolov, ki se bodo zdaj zdaj do zadnjega in otipljivega zvrnili v komunistični raj«, kar zadeva njegovo delovno etiko pa nima nič »proti denarju, ki ga v kar debeli
kuverti dobi« za svoje početje, ki je seveda opisano ustrezno drastično: »Veliko udobneje se je čez dan valjati v klimatiziranih pisarnah centralnega komiteja in to imenovati službo kot pa garati v rudniku.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani