nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Tramvaj Poželenje igrajo pretežno kot psihološko - pa ne zaostreno - in realistično igro, z ostrimi glasbenimi rezi med posameznimi prizori; takšne neposredne in kot iz hiše čez cesto so predvsem vse osebe v bližini glavnih antagonistov, najprej soseda iz zgodnjega nadstropja, inkasant, Stranleyevi kvartopirski prijatelji in med njimi, prvi med enakimi, Mitch, ki ga odigra prepričljivo in neposredno, kot robatega poštenjakarja in nerodo, ki sicer večino časa menca, gleda v zadregi nekam proti tlem ali pa z mešanico vzvišene razčustvovanosti in sramežljive pohote proti Blanche, potem v hipu oživi in se razraste, če gre za kakšno od stvari, ki jih po naključju obvlada, na primer razkazovanje mišic; s tem pa prinese v predstavo tudi redke sproščene, humorne hipe.
Neposredna in sproščena je tudi, kar neverjetno trpna in trpežna, naivna in odpuščajoča, na vse zagatne rošade med možem in sestro gleda kot nekdo, ki ne razume povsem s temnimi, potlačenimi strastmi
nabitega in sprevrženega (Williamsovega) sveta. Slabše sta se adaptirala v izredno zahtevnih, na vsak način pa požrtvovalno odigranih vlogah in kot Blanche in Stanley; ona je bila bolj kot fatalka raztresenka na robu zloma, precej nemočna pred situacijami in pred realnostjo, njeno zapeljevanje je bilo slej ko prej nenevarno in samo še ena od iger, nikoli čisto zaresnih, s katerimi je krpala svojo dobro načeto samopodobo; on se je ob precejšni spuščenosti rad zatekel k rahli stilizaciji, k dvigu jezika in je bolj kot surovina z ameriškega Juga deloval kot brezdelen dandy, celo kot žrtev svojega pravičništva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani